Ko je zdaj 50-letni celovški arhitekt Markus Klaura na začetku tega tisočletja kupil nekaj več kot dva tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo v enem izmed elitnih celovških predelov St. Martin (do jezera je kilometer, do središča mesta pa dva kilometra in pol), je imel grenko-sladke skrbi. Nakup je bil menda precej dober, vendar je bilo zemljišče za gradnjo njegovega arhitekturnega biroja in dveh stanovanj na vrhu preveliko.
Klaura je zato zbral še osem someščanov in projekt razdelil na dva dela - poslovnega in stanovanjskega. Parcela leži zraven ene najprometnejših ulic Tarviser Strasse, zato je bliže ceste projektiral poslovno stavbo, ki ima na vrhu 200 kvadratnih metrov veliki stanovanji. V enem živi sam, v drugem stanuje sodelavec v njegovem podjetju Klaura und Partner. Pasivna poslovna stavba s prisilnim prezračevanjem med drugim ščiti pred hrupom stanovanjski del, ki so ga zgradili za njo. Poleg omenjenih dveh stanovanj je v poslovni stavbi 400 kvadratnih metrov poslovnih površin v dveh nadstropjih. Ker je gradnja pasivna, ni treba odpirati oken, zato hrup s ceste ne moti zaposlenih.
Osem srečnežev
S prej omenjenimi osmimi someščani, ki so pozneje postali lastniki stanovanj, je bilo veliko usklajevanja. »Ker smo se dobivali v lokalni gostilni, pa smo veliko težav rešili precej preprosto, saj sproščeno okolje na ljudi deluje bolj kreativno in pomirjajoče kot formalni poslovni prostori,« napol v šali razloži Markus Klaura in v isti sapi pojasni, zakaj so se dobivali za točilnim pultom: »Prejšnji biro je bil premajhen za skupne sestanke.«
Tako so želje posameznikov, potrebe skupnega dobrega in pričakovanja Klaure kot investitorja prinesli kompromis. In zmagali so vsi. V večstanovanjski stavbi so zgradili osem stanovanj, velikih od 120 do 150 kvadratnih metrov. Gradnja kvadratnega metra stanovanj, ki so jih končali leta 2006, je stala 1.770 evrov, v kar ni vključena cena zemljišča. Osem kupcev je s Klauro podpisalo pogodbo, po kateri so kvadratni meter stanovanja kupili za 2.550 evrov. Koliko so vredna danes, Klaura ne govori, saj ni lastnik, stanovalci pa stanovanj ne prodajajo.
Čar kilometrskega travnika
In vredna so precej. Tudi stanovanjska stavba je lesena in pasivna. Letni stroški ogrevanja stanovanj in sanitarne vode znašajo v povprečju 200 evrov. Gre za tehničen in lahko merljiv parameter, kakovost bivanja, ki pomembno vpliva na ceno, pa določajo mehki dejavniki. O lokaciji smo že povedali, da je ena izmed bolj zaželenih v Celovcu. Vsako stanovanje ima teraso in veliko steklenih površin, zato so stanovanja precej svetla.
Najbolj pa presune dejstvo, da ima osem stanovanj na voljo tudi kar 1.300 kvadratnih metrov velik travnik, ki leži med poslovno in stanovanjsko stavbo. Težko bi našli projekt v Sloveniji, kjer bi investitor na račun nepozidanega zemljišča iz rok izpustil vsaj milijon evrov in pol, kolikor bi jih zaslužil s pozidavo in drago prodajo. Tudi pri Avstrijcih, sploh Korošcih, bi težko dejali, da si lahko delijo takšen prostor, saj je lastništvo tudi tam visoko na seznamu prioritet. Pa vendar skupna igrala, žar in »tarzanka«, ki visi z drevesa, dokazujejo, da stanovalci na tem prostoru skupaj preživijo marsikatero popoldne.
Ljudje niso sardine
»Najprej sem imel v mislih, da bi v enakem objektu zgradil manjša stanovanja, vendar sem se po premisleku odločil drugače,« pravi Markus Klaura. Ljudje potrebujejo prostor, mir in intimo. Vse to smo dosegli z manjšim številom večjih stanovanj, prav tako je bilo laže rešiti težave s parkiranjem. Tako ima vsaka stanovanjska enota 1,5 parkirnega mesta, nobena pa nima več kot enega avtomobila, saj lahko dnevne premike opravijo s kolesom, peš ali javnim prevozom.
Omenjeni projekt bi si morali ogledati slovenski urbanisti, arhitekti in investitorji, da bi spoznali, kako je mogoče na vrhunski lokaciji za sprejemljive stroške zgraditi funkcionalen in energetsko varčen objekt z veliko svetlobe, ki je odmaknjen od dnevnega vrveža.
Morebiti še predlog Odprti hiši Slovenije, ki je organizirala pohvale vredno predvsem strokovni javnosti namenjeno ekskurzijo po avstrijski Koroški, v sklopu katere so nam predstavili opisani projekt. Kupci so sestavni del trga, zato bi podobne dogodke morebiti organizirali še zanje. Nekaj je namreč povsem na dlani. Posamezniku, ki spozna tak koncept bivanja in sobivanja, nihče ne bo mogel kot nadstandard prodati betonske kletke s pogledom v sosedov krožnik.
